Slovenščina
Osnovno znanje – disperzijsko lepilo
Disperzijska lepila (bela lepila) se uspešno uporabljajo v vsakdanjiku delavnic že več kot 50 let. Kaj je treba še posebej upoštevati pri uporabi? Strokovnjak za robne trakove, podjetje OSTERMANN, odgovarja na najpogostejša vprašanja.
Disperzijska lepila so tekoča lepila na vodni osnovi, ki se strdijo, ko voda izhlapi. K disperzijskim lepilom prištevamo na primer vsa bela lepila. Uporabljajo se za lepljenje mehkega in trdega lesa, HPL površinsko lepljenje, lepljenje spojev desk, lepljenje blokov ter za lepljenje korpusov in montažno lepljenje. Lepilne lastnosti belih lepil lahko povečamo z dodajanjem trdilcev. Podjetje OSTERMANN ponuja lepila in trdilce različnih proizvajalcev ter za različne obdelovance ter namene.
Namig: Lepila Redocol so še posebej kakovostna in varčna.
Za popoln rezultat je treba upoštevati številne faze postopka, ki so navedene na tehničnih listih izdelkov. Če se teh ne držite, lahko pride do nepravilnega lepljenja. Pogosta napaka je prekoračitev odprtega časa. Če je presežen, na primer, ko nanos lepila pri velikih obdelovancih traja predolgo, ne pride do želene trdne povezave med obema podlagama. Drugi vir napak je minimalni čas stiskanja. Čeprav je ta določen v tehničnem listu izdelkov, nanj vpliva tudi vrsta lesa in temperatura stiskanja. Na primer trdi les in les, ki vsebuje smolo in olje, potrebuje daljši čas stiskanja.
Odprti čas, naveden na tehničnih listih, temelji na standardu DIN EN 16556 pod standardiziranimi pogoji. Čas se podaljša pri hladni sobni temperaturi. Pri temperaturah nad 30 °C je odprti čas bistveno krajši. Temperatura, višja za 10 °C, skrajša odprti čas za približno tretjino. Če lepilo nanesemo na preveč hladne plošče, pride do tako imenovanega učinka krede. Lepilo med sušenjem postane drobljivo, vidni so madeži krede in ni oprijema.
Disperzijska lepila so, glede na njihovo vodoodpornost, pod standardiziranimi pogoji razvrščena v 4 različne obremenitvene skupine (od D1 do D4). D1 se uporablja za do 15 % vlage v lesu, D2 za do 18 %, D3 za kratkotrajno vlago (npr. za kopalniško pohištvo) in D4 za pogosto in dolgotrajnejšo izpostavljenost vodi (npr. v kopališčih). Od D2 do D4 so klasifikacije, ki so običajne v Nemčiji in Evropi. Za uporabo na nezaščitenih zunanjih površinah je treba uporabiti disperzijska lepila obremenitvene skupine D4. Paziti pa morate tudi na ustrezno površinsko zaščito.
Da disperzija in trdilec/sredstvo za zamreženje ustvarita homogeno zmes, je običajno treba pri manjših posodah učinkovito mešati vsaj 5 minut. Pri velikih posodah se je kot uspešna izkazala uporaba klasičnega vrtalnika s standardnim nastavkom za mešanje. Tukaj je treba mešati dlje (praviloma: 5–10 minut mešanja na 10 kg lepila). Vendar ne prehitro. To lahko uniči lepilno zmes in znatno skrajša življenjsko dobo. Pri mehanskem mešanju je treba upoštevati smer vrtenja svedra. Praviloma je potrebno mešanje v smeri urinega kazalca. V primeru daljšega trajanja uporabnosti je treba lepilo vedno sveže zmešati.
Disperzijska lepila lahko »spodbujajo« barvo lesa. Razlog za to je vsebnost kislin v lepilih, kar lahko privede do razbarvanja, zlasti v lesu, ki vsebuje tanine. Bela lepila obremenitvenih skupin D1 in D2 so pH-nevtralna in ne povzročajo razbarvanja. Klasična disperzijska lepila D3 imajo pH-vrednost med 2,5 in 3,5 ter se zato nahajajo v kislem območju. Še posebej pri delu z nekaterimi vrstami lesa, ki so še posebej občutljive na razbarvanje, kot sta češnja in javor, ali celo s tankimi furnirji, lahko kisla pH-vrednost privede do razbarvanja lesa. Ali in kako hitro se les razbarva, je vedno odvisno od lokacije in regije, iz katere les izvira. Tu igrata vlogo tudi toplota in UV-sevanje, ki jima je izpostavljen končni obdelovanec. Zato že pribl. 10 let obstajajo pH-nevtralna lepila D3 z vrednostjo pH med 5,0 in 7,0.
Če pride »kisla« disperzija v stik z železom, les po nanosu pomodri. Zato morajo biti vsi deli, ki pridejo v stik z lepilom, izdelani iz nerjavečega jekla (V2A/V4A) ali plastike. Ko uporabljate vrtalnik in metlico, metlica ne sme imeti poškodb barve (brez gole kovine). Tudi to lahko povzroči razbarvanje lesa.